
Sign up to save your podcasts
Or


Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu
Nick Fellows, komentator alpskega smučanja, je v komentatorske kabine športne televizije Eurosport zašel naključno. Ker pa naključij ni, tudi Fellows ne bi bil smučarski komentator, če ne bi leta 1983 postal reprezentant Velike Britanije, dvakratni državni prvak, če ne bi tekmoval pretežno v evropskem pokalu, pa v severnoameriškem, in če ga ne bi zaustavila ponavljajoča se poškodba hrbta zaradi katere je leta 1989 končal kariero.
“Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : ‘Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?’ ‘Ne, saj nisem novinar,’ sem odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.
Ker je že toliko časa v tem poslu, je postal glavni komentator, novinar torej, ki pripoveduje zgodbe, ob sebi pa ima v komentatorski kabini pogosto strokovnega komentatorja, sveže upokojenega smučarja ali smučarko. Ena izmed njih je bila nekaj časa tudi Tina Maze.
“Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži ‘upokojenci’, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.”
Kot nekdanji alpski smučar, si Nick Fellows prizadeva približati svoj šport širšim množicam. Ima pa to srečo, da britanska ekipa nima izstopajočih tekmovalcev in tako lahko neobremenjeno komentira nastope vseh, tudi slovenskih smučarjev, ki so mu še posebej pri srcu.
“Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v Ilko Štuhec. Ko sem bil še otrok sem oboževal Bojana Križaja, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger. Jure Košir je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.”
Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?
“Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.”
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju
Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:
“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”
Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.
“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”
Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:
“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”
Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.
Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.
“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”
Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:
“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”
Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
“Ko sem očeta vprašala, zakaj lahko fantje počnejo, kar želijo, mi je odgovoril: če se želiš vesti kot fantje, se lahko. To je bilo zelo pomembno. Nikoli mi ni dejal, da se moram poročiti, slediti tradiciji ali religiji. Odprl mi je možnosti, da sem lahko udejalnila svoje sanje.”
Zaradi njegove službe so se preselili v Pariz in jo vpisali v katoliško šolo. Tam jo je nuna spodbujala k petju, začela je ustvarjati. Med vrstniki pa ni bila ravno priljubljena, zato je veliko prostega časa preživela sama.
“Bila sem samotarka, kot najstnica sem hodila po pariških ulicah. Delala sem na podzemni železnici, v Louvru, v hotelu Ritz … Ko sem odšla od doma, pa sem tri mesece preživela tudi na ulici.”
Pevka pripoveduje o svojem otroštvu, selitvi in ustvarjanju. Pravi, da je počasnost v njeni krvi. “Vse počnem kot kamela. Premikajo se počasi, s sabo nosijo veliko teže, so vzdržljive. Grejo svojo pot.”
Svetovni popotnik, raziskovalec okusov in barman
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske in Balija, kjer mu je prepoznavno ime nadela šestletna deklica. Zaradi karizme in žurerskega načina življenja je večkrat slišal, da spada na Ibizo. To je želel raziskati, zato je prodal vse, kar je imel in se odpeljal na obljubljeni otok. Tam je v štirih letih izkusil vse, kar gostinstvo in umetnost mešanja pijač ponujata. Vsaj mislil je tako. Svojo zmoto je spoznal na počitnicah v Južni Ameriki.
“V Braziliji sem odkril kulturo sokov. Vedno sem iskal okuse v žganju, potem pa mi je postalo jasno, da sta na primer ananas in meta glavni atrakciji v pijači.”
Čez nekaj let so v restavraciji in baru Pacific Monte Carlo njegove koktajle pili številni ugledni gostje, med drugim monaški princ Albert.
“Moje pijače je dvakrat ali trikrat poskusil v restavraciji, nekoč pa me je povabil, da sem pripravljal koktajle na njegovi dobrodelni prireditvi za Madagaskar. Pripravil sem posebno pijačo iz ananasa, vanilje in limete. Iz te in vseh podobnih izkušenj sem se naučil, da je v gostinstvu vsaka malenkost pomembna. Že samo za odprtje delovnega dneva v vrhunskem baru se mora sestaviti milijon različnih koščkov.”
Naslednji izziv je našel v izboljšanju katastrofalnih razmer v gostinstvu na Baliju. Domačini so namreč izdelovali svoje alkoholne pijače, zaradi katerih so nekateri gostje celo umrli. V sedmih letih na otoku je sodeloval s polovico gostinskih ponudnikov in med drugim odprl svoj bar Doktor Cocktail in tovarna tekočine. Tam je serviral svojo najljubšo pijačo.
“Sok iz sladkornega trsa z meto in limetinim sokom je pijača, ki sem jo prinesel na Bali. To se sliši smešno, saj je to tropski otok, na katerem sladkorni trs raste na vsakem koraku. Vendar ga niso uporabljali v nobenem baru, saj je bil označen za pijačo revežev.”
Danes živi v sožitju z naravo, vstaja in zaspi skupaj s soncem. Na sprehodih po gorenjskih gozdovih razmišlja, kaj še lahko stori, da bi pomagal pri ohranjanju narave. Pravi, da ga zares skrbi, kaj se bo zgodilo, če se človek ne bo začel vesti drugače.
“Moj glavni cilj je, da naravna zeliščna zdravila spravim v grla množic. Rad bi našel rešitev, kako te čudovite pijače, pa naj bodo z alkoholom ali brez, narediti zares dostopne. To pa zato, ker je danes v trgovini ponudba pijače res katastrofalna. Kadar pogledam sestavine teh pijač, se zgrozim: barvila, konzervansi, kemikalije, ojačevalci okusa, aditivi in sladkor.”
Rastislav Šimković je predstavnik gradiščanskih Hrvatov na Slovaškem
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
“Fižolova juha z rezanci je še najbolj značilna hrana, ki mora biti vsak teden na mizi. S Hrvaško nas povezuje tudi ljubezen do rib, vendar jih mi ne lovimo v morju, ampak v Moravi.”
Njihovi zgodbi sta podobni: v času širjenja Otomanskega cesarstva do z Balkana bežali pred Turki in naselili prazna območja v srednji Evropi, ki so bila pred slabimi 500 leti še na voljo za poselitev. Največ jih je v Avstriji in na Madžarskem, pa tudi Češkem. In seveda Slovaškem, kjer v petih vaseh živi še kakih 2000 ljudi, ki še govorijo ali vsaj razumejo hrvaško in tam ob reki Moravi že pol tisočletja ohranjajo svojo kulturo. Rastislav Šimković je tudi direktor Kulturnega centra Istra v Devinski Novi Vesi, kjer imajo od nedavnega tudi župana, ki je gradiščanski Hrvat.
Avtor svetovne uspešnice Popolna omama: Droge v tretjem rajhu
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel … Norman Ohler je te dni gostoval v Sloveniji, nemški pisatelj in novinar, ki je pet let brskal po nemških in ameriških arhivih, predvsem po zapiskih omenjenega doktorja Morella. Ohler je s svojo knjigo sprožil vprašanje, zakaj se pred njim nihče ni lotil tako pomembnega vidika tretjega rajha, kot so droge:
S Hansom Mommsenom, verjetno najbolj priznanim nemškim zgodovinarjem za obdobje nacizma, sva se veliko pogovarjala o tem. Z nasveti mi je veliko pomagal pri nastanku knjige, žal je vmes umrl. Več kot tisoč kopij o zlorabi drog, ki sem mu jih prinesel pokazat iz arhivov, se mu je zdelo zelo vznemirljivih. Hkrati ni mogel verjeti, da se sam tega vprašanja ni nikoli lotil.
Dokumentov o drogah v tretjem rajhu je namreč dovolj, od samih zapisov Therodorja Morella in več kot tisoč označenih injekcij »Pacientu A« (Adolfu) do arhivov v koncentracijskih taboriščih, v katerih so preskušali nove, čudežne droge, ki naj bi bile še močnejše od metamfetamina. Raziskave v medvojni Nemčiji so imele posledice tudi po vojni, dokumente so podrobno pregledali zavezniki in ameriške intervencije v Koreji, Vietnamu in še kje so potekale tudi z nemškim znanjem. Pa tudi v Nemčiji pervitin (poživilo, ki je vsebovalo metamfetamin) ni izginil skupaj z uradnim koncem nacizma:
Leta 1954 je Nemčija postala svetovni prvak v nogometu. Sepp Herberger je bil trener elfa že prej, v tretjem rajhu. Zelo dobro je vedel, kaj je to pervitin. Medtem so tudi že dokazali, da je celotna ekipa pred tekmo s favorizirano Madžarsko dobila injekcijo, ni pa dokazano, kaj so dobili. Vitaminov verjetno ne. Precej velika afera je bila glede tega pred nekaj leti v Nemčiji, da je šlo verjetno za pervitin. Ni pa za to nobenega dokaza več.
Normana Ohlerja, avtorja Popolne omame, pa tudi prvega hipertekstualnega romana in novinarja, ki je zadnji govoril z Jaserjem Arafatom, lahko bolje spoznate s klikom na gumb Poslušaj.
Ameriški glasbenik José James spretno kot pajek prepleta R’n’B, džez, pop in hiphop. Najraje gleda kungfujevske klasike, pred leti pa je opustil vse svoje slabe navade, še ocvrto hrano
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
“Poslušal sem rock, hiphop, grunge: Nirvano, Soundgarden, Beastie Boys, A Tribe Called Quest. Džez pa je vedno bil zapleten. Kot da pet ljudi igra različno skladbo, nisem ga razumel. Nekega dne pa … Bil je čudovit poletni dan v Minneapolisu in prižgal sem radijsko postajo, na kateri so predvajali džez. Vrtela se je skladba Take the A train. V bigbandovski različici, zvenelo je polno, veselo, popolno za poletni dan. Pomislil sem: oh, to je to.”
Pravi, da je džez prisoten v prav vsaki skladbi. 41-letni pevec pripoveduje o svojem odraščanju v Minneapolisu, rojstnem mestu multiinstrumentalista Princa, o svojih panamsko-irskih koreninah in nastopanju.
Zgodovinarka dr. Annemarie Steidl
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v Združene države Amerike, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti. Ena od njenih raziskav je vključevala poročne pogodbe:
Poroke so pomemben indikator integracije, to velja še danes. Sploh prva generacija priseljencev se skoraj vedno poroča med sabo, tudi to velja še danes. Jezik in religija sta ključna podatka. Kaj naj torej naredi slovenski delavec na severu Minnesote v 19. stoletju? Piše domov sorodnikom, prijateljem, znancem: »Našel sem si dobro službo, ostal bom tukaj. Najdite mi neko dekle in jo pošljite sem.« Pogost pojav je bil to.
Med drugim je odkrila podatek, da se je iz Avstro-Ogrske od leta 1840 do prve svetovne vojne izselilo 60 milijonov ljudi, kar je več, kot je leta 1900 imela prebivalcev.
V tujini so potem nastajale različne nacionalne skupnosti, nikoli pa kakšna skupna avstro-ogrska skupnost. Govorimo lahko o bližinah in afinitetah. Pa seveda bližini tvoje skupnosti. Če je obstajal češki dom, so tja zahajali tudi Slovenci in Hrvati. Znotraj monarhije je veliko vlogo igral jezik. Nemško govoreči Avstrijci so se tako veliko bolj družili z Nemci. Madžari so bili tako ali tako posebna zgodba.
Monarhija je tudi lobirala v Združenih državah, da te v svojih popisih niso zahtevale vpisa nacionalnosti, ampak samo državo porekla. To se je spremenilo šele leta 1910. Ko kot raziskovalka migracij govori o vzporednicah z današnjimi migracijskimi tokovi, se ji zdi strah pred selitvami popolnoma neupravičen. Nekaj milijonov ljudi ni velika številka. Poleg tega pa smo sami posredni povzročitelji masivnih selitev ljudi:
Ne želi si cela Afrika priti v Evropo, raje bi ostala doma. Mi pa moramo pomagati, da bo lahko ostala doma. Ko ji bomo nehali prodajati orožje, izvažati vse slabo, česar mi ne potrebujemo, bo tudi ona našla nov smisel. Preveč je propadlih držav, v katerih res ni mogoče živeti. Bi si vi želeli živeti v Somaliji ali bi čim prej poskušali pobegniti in se rešiti? Za to, kar se dogaja tam, so Združene države in Evropa soodgovorne.
Miroljub Vučković, nekdanji umetniški direktor filmskega festivala v Beogradu in član žirije na več mednarodnih filmskih festivalih po svetu
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
“Na beograjski fakulteti dramskih umetnosti sem študiral produkcijo, študija pa nikoli nisem končal, po izobrazbi sem inženir. Morda sem danes za mlade ljudi inženir človeških duš, kot je za pisatelje in druge kulturne delavce govoril veliki diktator Stalin. Vendar ne, jaz sem samo inženir kemije.”
Njegov jezik barvajo metafore, svoje življenjske izkušnje pa pogosto prepozna v katerem izmed številnih filmov, ki jih je pogledal, ali v citatih, ki jih je prebral. Strinja se s priznanim nemškim filmskim ustvarjalcem Wimom Wendersom, ki je dejal, da zgodbe obstajajo samo v zgodbah, film pa je nekaj, kar ustvarja med, za in nad zgodbo.
“Film po eni strani prikazuje smrt v živo, po drugi pa predstavlja neko izkušnjo neponovljive mladosti. Tisti, ki gledajo film, so s to izkušnjo soočeni.”
V svoji dolgoletni karieri je filme izbiral ali ocenjeval na festivalih po vsem svetu. Med drugim v Berlinu, Torontu, Benetkah, Rotterdamu, Karlovih Varih, Solunu, Aleksandriji in južnokorejskem Busanu. Pri procesu izbiranja ni pomembno, kateri film mu je všeč, ampak morajo to biti filmi, za katere oceni, da je prav, da so prikazani.
“To je zelo pomembno, ker moramo dati priložnost občinstvu, da iz konteksta filma vzamejo tisto, kar jim ustreza. To je podobno kot z vinom. Vino je lahko vrhunsko in se vam dopade ali pa ne. Lahko vam je veliko bolj všeč neko poceni vino. Stvar okusa je zelo pomembna na filmskih festivalih.”
Moramo razumeti, da hitrost naše percepcije stvarnosti ni kompatibilna s hitrostjo razvoja sveta in tehnologije, je prepričan Miroljub Vučković. V tem smislu Netflix in Amazon nista niti malo naivna, saj razumeta možnost, da čez dvajset let igralci ne bodo obstajali.
“Morda bomo čez petdeset let lahko imeli tri generirane Johne Travolte, ki bodo igrali natančno tako, kot bomo želeli, mi pa se bomo doma ob gledanju nastalega filma še vedno zabavali. Nisem jasnoviden, nisem niti prestrašen, samo sprejemam resničnost, v kateri živimo.”
Mlada levinja Afrike je eden njenih najpogostejših vzdevkov, sama pa se predstavlja kot Wiyaala
Prihoda električne napeljave v vas leta 2012 se spominja tudi zato, ker je takrat zmagala na tekmovanju, na katerem so iskali nove ganske pevske zvezde.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Zaradi njenega nekoliko fantovskega videza so se ji doma posmehovali in jo odvračali od morebitne pevske kariere. Ko ji je uspelo, ni bilo več pomembno, da je temnopolta, da obstajajo lepša dekleta, da bi pravzaprav tradicionalno najprej morali priložnost dobiti fantje.
Vsi so bili navdušeni, v hipu so postali moji oboževalci. V vasi so mi pripravili velik sprejem, pred dvema letoma je vas celo dobila Wiyaala street, torej ulico, poimenovano po meni. Ni velika, ni asfaltirana, ampak meni je všeč.
Sicer pa »mlada levinja Afrike«, kot ji pravijo, največkrat sliši, da je nova Grace Jones.
O, moj bog, Grace Jones je nazaj. Sploh, ko nosim podobno pričesko kot ona. To res velikokrat slišim. Nastopa kot Tina Turner in ima afriško energijo kot Angelique Kidjo. Taka mešanica vseh treh div se zdim ljudem. Veseli me, da me primerjajo z njimi. Te ženske so legende.
Za vse svoje poslušalce ima Wiyaala preprost nasvet:
Če si srečen, s tem vplivaš na druge ljudi. Če si negativen, tudi s tem vplivaš na druge ljudi. Zakaj torej ne bi bil raje pozitiven?
From the publisher's feed

14 Listeners

11 Listeners

3 Listeners

1 Listeners

5 Listeners

11 Listeners

2 Listeners

3 Listeners

10 Listeners

9 Listeners

4 Listeners

4 Listeners

5 Listeners

1 Listeners

3 Listeners

0 Listeners

1 Listeners

2 Listeners

2 Listeners

0 Listeners

9 Listeners

3 Listeners